Najina zgodba

Prvo poglavje

Sedim in gledam v pogorišče ki je bilo nekdaj dom. Moj dom. 

Dom ki sva ga ustvarila z Emily.

Sedim na pomolu, gledam okoli sebe a ne dojamem, da je vse izginilo. Vse kar sva z Emily dosegla, kar sva gradila leta, vse je šlo. In kar je najhuje, kar najbolj boli je to da se tudi posloviti nisem utegnil. Nikoli ne razmišljaš o tem da je mogoče kaj takega. 

Zjutraj sm dobesedno zletel iz hiše brez da bi spil kavo...brez da bi jo poljubil. Samo odhitel sem ker se mi je mudilo. Kako je prišlo do tega se vprašam. Kako sem lahko dopustil da se je to zgodilo. In sedaj….sedaj ni več poti nazaj. Ni izgovorov kot je služba, kot je pomankanje časa. Ni izgovora več da je moj J.R ostal brez mame. In js brez moje ljubezni.

------------------------------------------------

Misli me odnesejo nazaj...leta nazaj ko sem jo prvič zagledal. Emily je sedela blizu mene, za sosednjo mizo. Kot že toliko krat prej smo praznovali mestni praznik. Vem da je župan imel dolgi govor katerega spet nisem poslušal ker se je vsako leto ponavljal, z razliko kakega detalja ki se je zgodil dotičnega leta. 

Star 16 let, se seveda nisem prostovoljno udeležil dogodka, a moj oče, mestni svetnik , me je prisilil da se udeležim. Hotel je pokazati lepo sliko pred vsemi, da je naša družina složna in urejena. To je vse kar mu je bilo pomembno. 

Mama, bog ji dal mir in pokoj, je igrala njegovo igro. A samo v javnosti. V resnici je bila globoko razočarana. Prej bi reku da se je vdala v usodo, da igra srečno družino. Žalosten sem bil ker sem dolgo verjel da je njihov zakon plod ljubezni. A bil je dogovor med starši na položaju. 

Županov govor se je končal, a moje potovanje se je začelo. 

Muzika je bila dokaj tiha, a vseeno sem Emily povabil na ples. Zdela se mi je kot princesa. Plesala sva celo noč in od takrat sva bila nerazdružliva. Srednja šola, delo, vsega kar sva se lotila sva se lotila skupaj. Končno srm zbral pogum in jo zaprosil. Takrat je jokala in jaz tudi. 

Z leti sva postajala eno, in plod tega je bil Kyle. Za nas j.r. 

Kot se klišejsko pove sma ustvarila svoje gnezdo v majhnem mestu Hope. Zdelo se nama je primerno. 

In čeprav me je ob nakupu hiše prodajalec opozoril da črpalka za gorivo ni preizkušena sva vseeno hišo kupila. In se vanjo zaljubila. 

J.r. se je tisto popoldne igral na pomolu ob jezeru Hope. 

Sam sem urejal papirje za oodajo dohodnine katero sem vsako lete oddal sam, ker moja draga tega ni marala. 

J.r je v trenutku zakričal. Šele kasnej srm zvedel da od vzburjenja saj je našel želvo. 

Stekel sem ven, gledal za njim. 

V trenutku se je v zrak pognala ognjena krogla. Črpalka za gorivo je naenkrat eksplodirala. Zmrzil sem. Na mestu. Vedel sem da je Emily bila v hiši katero je v eksploziji uničilo do temelja. 

Vedel sem da je ni več ker sem v trenutku začutil praznino v sebi. Emily ni bilo več. Zgubil sem vse. 

Svojo nsjboljšo prijateljico. Mater mojega J.R. 

Mojo sopotnico. Izgubil sem sebe.